Restavratorka sem 19 let in večino poletij preživim zunaj, na pročeljih starih hiš. Lani sem dobila nalogo, da obnovim poslikavo na hiši iz 18. stoletja, ki je bila skoraj povsem zbledela. Že prvi dan je bilo jasno, da bo delovni oder moj drugi dom za naslednje 3 mesece.

Pri restavriranju ne morem delati z lestve. Potrebujem miren prostor, kjer lahko ure in ure stojim ob steni s čopičem, ki je tanjši od vžigalice. Zato sem vztrajala, da delovni oder dobi širši pohodni del in zaščitno mrežo, ki me varuje pred vetrom in prahom.

Postavljanje je trajalo 2 dni. Delavca sta odru dodala še streho iz ponjave, ker barve ne smejo na neposredno sonce. Investitor je bil nad stroškom 3 200 Eur sprva nejevoljen, a ko sem mu pojasnila, da bi brez sence delovni oder postal pečica, je hitro popustil.

Pod plastjo ometa sem nekega jutra našla podpis. Bilo je ime slikarja in letnica, napisana z rdečo zemljo. Usedla sem se na rob odra in dolgo gledala te črke. Takrat sem razumela, da je pred 250 leti tudi zanj delovni oder pomenil prostor tišine med nebom in ulico.

Mimoidoči so se ustavljali in spraševali, kaj delam. Otroci iz soseske so po šoli sedeli na pločniku in me opazovali. Ena deklica mi je prinesla risbo, na kateri je bil delovni oder z mano na vrhu in soncem, ki se smeji. Še danes jo imam pripeto nad mizo v ateljeju.

Seveda je bilo tudi težko. Ob nevihtah sem morala hitro pokriti steno, enkrat pa je veter odtrgal del mreže. Zjutraj sem vedno najprej preverila spoje in deske, saj se tudi najbolj trden delovni oder lahko po dežju premakne.

Ko so oder jeseni podrli, sem prvič videla celo pročelje od spodaj. Z lastnikom hiše sva stala na drugi strani ulice in nisva rekla ničesar. Ko je delovni oder izginil, je poslikava zaživela kot okno v drug čas, jaz pa sem si v zvezek zapisala ime slikarja, ki mi je delal družbo vse poletje.