Dolgo časa sem imela občutek, da je elektrika nekaj stalnega. Nekaj, kar je pač tam. Prižgeš luč, skuhaš kosilo, opereš perilo in se s tem ne ukvarjaš preveč. Potem pa se začnejo pojavljati položnice, ob katerih se malo zadržiš. Najprej pogledaš znesek, potem datum in nazadnje še enkrat znesek. Cene elektrike so postale nekaj, kar te prisili, da se ustaviš.

Najbolj čuden del pri vsem skupaj je občutek, da se sam nisi bistveno spremenil. Dnevi potekajo podobno kot prej. Navade ostajajo iste. In kljub temu imaš občutek, da so cene elektrike vsakič znova višje. Ne zato, ker bi nenadoma porabil več, ampak ker se je v ozadju spremenilo več stvari, na katere nimaš neposrednega vpliva. Prispevki, omrežnina, razne postavke, ki jih večina ljudi niti ne zna razložiti, a jih mora plačati.

Pozimi je to še bolj očitno. Več smo doma, več se kuha, pere, suši. Včasih dela še kak dodatni grelec, čeprav samo za kratek čas. Takrat cene elektrike res postanejo del vsakdana. Ne kot abstrakten pojem, ampak kot nekaj, kar čutiš ob koncu meseca. Poleti se zdi, da bo lažje, a klima, star hladilnik ali zamrzovalna skrinja hitro pokvarijo ta občutek.

Zanimivo je, kako se ob tem začne spreminjati odnos do porabe. Ne v smislu panike ali odrekanja, ampak bolj v smislu zavedanja. Začneš opažati, kaj je stalno prižgano, kaj dela po nepotrebnem in kje se nabira poraba. Cene elektrike te nehote naučijo razmišljati malo bolj dolgoročno.

Res je, da trga ne moreš nadzorovati. Cene elektrike se bodo spreminjale še naprej, ne glede na posameznika. A že to, da razumeš, zakaj pride do teh sprememb, naredi razliko. Manj je jeze, manj presenečenj in več občutka, da veš, kaj se dogaja.

In včasih je prav ta občutek največ, kar lahko dobiš.