Moj prvi stik z lovom se je zgodil precej pozno. Prijatelj me je povabil, da se mu pridružim na jutranjem pohodu. Nisem vedela, kaj pričakovati, saj sama nikoli nisem imela izkušenj z orožjem ali organiziranim lovom. A ko sem ob štirih zjutraj stopila v gozd, sem začutila nekaj posebnega – tišino, ki jo prekinja le šelestenje listja, in občutek, da se bo vsak trenutek zgodilo nekaj neponovljivega.

Ko sva hodila po ozkih poteh, mi je razlagal, kako pomembna je priprava. Lov ni le čakanje na žival, ampak opazovanje, sledenje in razumevanje narave. Pokazal mi je sledi srnjadi, razložil, kako prepoznaš, kje se prašiči ponoči prehranjujejo, in kako veter vpliva na to, kje se sploh lahko zadržiš. Takrat sem prvič doživela lov kot pravo znanost, prepleteno z intuicijo.

Najbolj me je presenetila disciplina. Ni kričanja, ni nepotrebnih gibov, samo mir in potrpežljivost. Na eni točki sva sedela skoraj dve uri, brez da bi se premaknila. Sprva sem bila nemirna, a potem sem ugotovila, da prav ta tišina prinese največ. Slišiš ptice, vidiš veverico, ki se premika po drevesu, opaziš, kako se spreminja svetloba ob sončnem vzhodu. Lov me je naučil potrpežljivosti, ki je v vsakdanjem življenju pogosto nimam.

Ko se je končno pokazala srna, sem v sebi začutila mešanico spoštovanja in vznemirjenja. Prijatelj mi je šepnil, da bo tokrat samo opazoval, brez strela. In prav ta odločitev mi je ostala najbolj v spominu. Pokazal mi je, da lov ni vedno povezan z ulovom, ampak predvsem z doživetjem in povezavo z naravo.

Kasneje sem izvedela tudi več o vlogi lovcev v Sloveniji. Oni niso le tisti, ki hodijo po gozdovih z orožjem, ampak pogosto skrbijo za hranjenje živali pozimi, urejajo lovišča in nadzirajo ravnovesje v naravi. Lov je torej tudi odgovornost, ne samo hobi. Pomembni so tudi etika, varnost in ustrezna oprema, ki lovcu pomaga delovati odgovorno.

Lov je postal zame simbol stika z naravo – ne kot šport, ampak kot način, da res začutiš, kaj pomeni biti del gozda.